Tonijev blog

Eden izmed morda na prvi pogled enostavnejših nasvetov pri programiranju velikih aplikacij v Delphiju je, da ločite forme, ki vsebujejo user interface programa in forme, ki vsebujejo konektorje na baze. Kot sem že rekel na prvi pogled se zdi enostavno, a sem se Delphija učil bolj kot samouk, kar pomeni, da nisem prebral knjig, ampak ga kar začel uporabljati kot začneš igrati igre, brez da bi prej prebral navodila. Kakorkoli že, ko sem v nekem projektu prišel že tako daleč, da so konektorji na UI postajali že nepregledni sem začel razmišljati kako zadevo urediti in našel forme, ki so posebej specializirane za data konektorje. Še sreča, da je to bil prvi veliki programski projekt in sem vse naslednje potem naredil s tega vidika tako kot je prav.

Da sem sploh začel programirati v Delphiju je pravzaprav zaslužen programski jezik, ki je nekako predhodnik Delphija, namreč Turbo Pascal. V slednjem sem se naučil večine tega, kar rabim v Delphiju, razen seveda objektnega programiranja. Ja, kje so že časi, ko sem tipkal kodo v modrem zaslonu Turbo Pascala. In kaj vse se je dalo narediti, še zdaj se spomnim, ko mi je enkrat uspelo izrisati kaotične vzorce, fraktale z serijo rekurzivnih enačb.

Od vseh programskih jezikov, ki jih obvladam, npr. perl, php, delphi,… moram reči, da mi je Delphi najbolj intuitiven in v tem programskem jeziku tudi najhitreje programiram. V ostalih primerih, zlasti perlu gredo stvari veliko počasneje. Prav zanimivo je,  kako kakovost programskega jezika vpliva na produktivnost v tej sferi. Škoda je le, da je Delphi tako malo razširjen, predvsem zaradi večjih konkurentov, ki so ga na veliko izrinili iz Win32 programiranja, v katerem je bil pravzaprav Delphi tisti, ki je na začetku vpeljal glavne inovacije.